O nas

Za Spinappsom stojiva Manica Bombek Bulc in Rok Škorjanc. Najina vizija je vsakemu posamezniku omogočiti življenje brez bolečin in ga pripeljati do točke kjer svoje telo zna pametno uporabljati.

Tekom najinega dela sva spoznala, da imava vsak svoje prednosti in posebna znanja, ki omogočijo celostno obravnavo vsakega posameznika, ne glede na njegove težave.

Kot ekipa sva pomagala že preko 500 posameznikom, ki so postali del naše Spinappse gibalne družine. Se pridružite tudi vi?:)

Manica Bulc

Strast do gibanja mi je bila položena v zibelko. V družini športnih entuziastov sem svoje otroštvo preživela ob poslušanju motivacijskih citatov, biografij uspešnih športnikov in seveda - veliko športa. S 4 leti sem pričela s treningi koordinacije in hojo v hribe. Pri 7ih letih sem prvič prilezla na Triglav in pri 8ih letih spoznala svojo prvo veliko ljubezen - odbojko. Moja ljubezen do telesnega gibanja je mejila na obsedenost. Poleg večurnih vsakodnevnih treningov odbojke sem obiskovala plesne vaje in treninge atletike. Vse to sem kombinirala s tedenskimi turami po slovenski transverzali. Ko so se treningi odbojke preselili na reprezentančno raven, sem tudi sama vse svoje moči usmerila v svoj paradni šport. Odbojka v dvorani, na mivki, celo na snegu.

Zaradi neprilagojene prehrane so se pri 16. letih pričele poškodbe. Po verižnih zvinih gležnjev, bolečinah v kolenih in ramenskem sklepu, sem brez ustrezne sanacije poškodb svoje telo pripeljala do stanja, kjer je bila že sama hoja otežena. Tako sem naslednje leto preživela v fitnesu in kot samouk izvajala vaje za stabilizacijo sklepov. Moji najboljši prijateljici elastika in enokilska utež, sta mi v prihodnjem letu pomagali nazaj na noge. Naučila sem se, da je pravilna tehnika prva, če želim še dolgo telovaditi. Telovadba pa je bila in še vedno je, zame nuja.

Ob porušenem ritmu treningov pa sem naletela na novo oviro. S slabo prehrano in pomanjkanjem telesne aktivnosti sem v nekaj mesecih pridobila 10 kilogramov. Ta sprememba je bila zame hud šok. Vedno sem bila vajena vitke športne postave in sem se v teh občutljivih letih težave lotila destruktivno. Prenehala sem jesti, shujšala na svojo staro težo in še več. Da sem ustvarila nov problem sem ugotovila šele, ko sem prvič zgubila zavest. Hoja po stopnicah navzdol je postala moj največji strah.

Pri 18 letih se je situacija počasi stabilizirala. Obdobja prenajedanja in stradanja so se začela umirjati. Znova sem postajala gibalno sposobna. Moja telesna moč, kondicija in mobilnost so rastle. Ker sem si želeka predvsem boljše športne priprave sem se poglobila v prehrano. Kot ponavadi, sem šla do fundamentov in ostala tri leta zaposlena v trgovini s športno prehrano. Spoznala sem se s fitnesom in tekmovalnim delom fitnes scene. Navdušena sem bila nad vnovično vzpostavljenimi funkcijami telesa in se udeleževala treningov različnih panog. Gimnastika, borilne veščine, košarka, veslanje... Zaradi narave svojega dela sem imela priložnost sodelovati z najboljšimi trenerji v svoji stroki. Gibanje je postajalo umetnost in iz njega izhaja moja samozavest. V naslednjih letih sem sprobala vsako dieto, ker se mi zdi pomembno, da svojim strankam svetujem na podlagi lastnih izkušenj. Po 8 let fitnesa in 2 letih ketonske diete, se takrat odločim za fitness tekmovanje - bikini divizija. V prvi in zadnji sezoni sem se udeležila štirih tekmovanj, od tega sem zasedla eno prvo in eno tretje mesto. Kmalu sem v toku priprav ugotovila, da bo to zame le še ena prehranjevalna disfunkcija in da od svojega telesa želim več, kot le lep izgled.

Po končanih tekmovanjih sem svojo telesno in duševno zdravje rehabilitirala v tujini. Udeleževala sem se manj invazivnih oblik vadbe. V pilatesu in jogi sem odkrivala nove oblike gibanja. Po povratku v Slovenijo sem želela to znanje deliti s svojimi strankami in opzila, da nobena izmed njih ni sposobna simetrije gibanja. V kontekstu mojega takratnega razumevanja je to pomenilo neuspeh treninga. Zato sem se za dve leti odmaknila od trenerskega dela, saj moj perfekcionizem ne dopušča napak. Izobražujevala sem se naprej, iskala vzroke, posledice in rešitve. V dveh letih sem vzpostavila hipotetične rešitve in jih naslednje leto aplicirala v praksi. Ko so rezultati potrdili kakovost dela, sva se z Rokom umaknila iz fitnes ustanov v svoj studio, saj verjameva, da nezdravega odnosa ne moreš rešiti v nezdravem okolju.

Verjamem, da poteka delo osebnega trenerja na več nivojih. Svojim strankam želim ponuditi ustrezno gibalno tehniko, znanje, odnos, metodiko, svetovanje ter psihološko podlago. Delo osebnega trenerja je področje, kjer se vse moje življenje izkušnje zlijejo v prakso. To je moje poslanstvo.

Rok Škorjanc

Že v otroštvu sem pomagal pri vseh hišnih opravilih in fizičnem delu zunaj, kar je bil začetek razvoja mojih motoričnih sposobnosti. Nato sem v šolskem obdobju še bolje spoznal svojo ljubezen do športa in se ukvarjal s košarko (14 let), atletiko, nogometom, golfom ter fitnesom, kjer sem spoznaval osnove telesne anatomije in gibanja.

Pot sem nadaljeval v Gimnaziji Šentvid v Ljubljani, kjer sem poleg 6 ur usmerjene športne vzgoje v košarko, naredil še 6 do 8 treningov na teden in odigral tekmi za mladinsko in kadetsko postavo KK Heliosa Domžal. V tistem času sem že živel sem samostojno, v garsonjeri. Za vdrževanje gimnazijskega uspeha ter hkrati obdržati toliko aktivnosti, je bila potrebna močna volja, želja in organizacija časa. V teh letih sem bil deležen uspehov mladinskega prvaka (1. mesto) državnega prvenstva v košarki, osvojili smo 2. mesto na svetovnem šolskem prvenstvu v košarki (Ciper) in 3. mesto mladinskega državnega prvenstva v košarki. Zadnje leto mladinskega staža sem postal kapetan ekipe.

Po srednji šoli sem opustil košarko in imel bližnje spoznanje s fizioterapijo. Predstavil mi jo je dipl. fizio. Matej Čebokelj, ki mi je pomen rehabilitacije izredno dobro pojasnil in me očaral z znanjem. Zaradi navdušenja sem se odpravil na študij fizioterapije na Alma Mater Europaea v Mariboru. Ob študiju sem izvajal študentsko delo fizioterapije na domu, kjer sem 5 let pridobival izkušnje pri delu s starejšimi.

Na fakulteti sem opazil prve nepravilnosti v drži mojega telesa. Seveda je bila za to odgovorna tudi košarka, ki je povzročila stalno protrakcijo desnega ramena in skrajšavo kinetičnih verig. To me je pahnilo v skoliozo, imel pa sem tudi povečano prsno kifozo, vratno in ledveno lordozo. Kmalu sem se začel načrtno ukvarjati z držo in se po enem letu simetrično izravnal. Ko sem videl česa je zmožno človeško telo, sem želel s svojim znanjem pomagati tudi drugim. Tako se je raziskovanje poglobilo in postalo resnejše.

Poklic fizioterapevta ima neverjetno širino. Poznamo ambulantno fizioterapijo, bolnišnično, zdraviliško, respiratorno fizioterapijo, fizioterapijo za dojenčke, otroke in nosečnice, še vedno pa se razvijajo nove veje fizioterapije. Tako je bila tudi kapaciteta v fizioterapiji za držo, ki je bila takrat še manj znana. Kakorkoli, nisem želel le diplomirati in se ustaliti v coni udobja. Želel sem nekaj več, ker se zavedam, da mnogim ljudem drža ne predstavlja samo estetike ampak veliko bolečin in vsakodnevnih preprek. Za razliko od ostalih fizioterapij kritih na napotnico, želim ljudem ponuditi celostno obravnavo in izkušnjo.

Tekom dela sem nato pridobival še dodatna znanja:

-Cyriax ortopedska medicina 4/5

-Ergon IASTM

-kineziotaping

-obravnava miofascialnih struktur

-medical flossing

-dry needling 1 in 2

-klasična masaža

-Reiki 1